potopis iz Turčije, september 2005 – tretji del

februar 1, 2007 in Potovanja, Turčija

 Si že prebral prvi in drugi del? Super!

iz Olymposa v Göreme(Cappadocia) – v 6 urah 680 km
V preteklih dneh sva na ladji spoznala med drugimi tudi Turka z (umetniškim) imenom Zack. Če bi ga želeli klasificirati v množici različnih turških karakterjev bi lahko zagotovo trdili da spada v kategorijo “mož-za-vse” in “lokalni šef”. Take najlažje prepoznaš po pozlačeni uri na roki, vonju po kolonjski vodi, Armani hlačah in srajci, “strpni” vožnji v prometu ter navdušenjem nad turbofolk glasbo. No vrnimo se k najinemu potovanju. Zack je lastnik penziona v mestecu Göreme. Srečo sva imela da se je ravno odpravljal domov in naju je zapeljal s sabo(del sreče odpade tudi na dejstvo da smo srečno prišli) v Göreme. Vožnja je bila precej razburljiva in napeta. Večji del poti smo imeli odprta vsa okna(tudi strešno) in klimo prižgano na 16˙C. Čas nama nama je mineval ob poslušanju CDja turške turbofolk zvezde Ankaralı Namık ter gledanje na števec hitrost, ki je dosegal tudi vrednosti čez 220 km/h. Po šesti urah dirke smo prispeli na cilj, njegov penzion Tuna Caves. Takoj po prihodu sva začela s čaščenjem grškega boga Hermesa, zaščitnika popotnikov in trgovcev.

dnevi v Cappadokiji
V Cappadokiji sva se stacionirala v vasici Göreme natančneje v Tuna Cave Pensionu. Imela sva svojo sobo izdolbeno v skalo za 4,24€ po osebi. Cappadokija je znana predvsem po zanimivi pokrajini polni kamnitih formacijah iz mehkega belega kamna, domovanjih izdolbenih v skalo, podzemnih mestih. Potrebno je poudariti, da je ti. “moon-like” pokrajina samo v okolici Göreme in ne po celi Cappadokiji. Prvi dan sva izkoristila za kratek sprehod po mestecu ter obisk lokalnega kebab-mojstra. Drugi dan sva se spočita in naspana najprej odpravila v Goreme Open Air Museum. Muzej se nahaja 2km iz samega centra, sestavlja ga veliko podzemnih votlin v katerih so nekoč prebivali prvi Kristjani. Območje Cappadokije je poznano tudi v zgodnji zgodovini Krščanstva, saj si je v njej našlo dom nekaj takratnjih Krščanskih skupnosti. Ena izmed njih se je naselila tudi v okolico Görem. V veliko votlinah so bile cerkve, v nekaterih so tudi lepo ohranjene freske. Ena izmed zanimivejših je ti. “Dark church” s super ohranjenimi freskami iz konca 11. stoletja. Popoldne sva se odločila za kratek sprehod po okolici Görem. V hostlu sva dobila precej neuporaben zemljevid, vendar sva se vseeno odločila za poiščeva znamenito Rose valley. Vse doline/soteske v okolici so izgledale enako lepe in po kakšni uri sva ugotovila, da sva se malo izgubila. Med tavanjem po soteskah sva naletela na en parček iz Izraela in enega Kanadčana. Očitno so bili tudi oni uporabljani enak zemljevid. Skupaj smo našli izhod iz soteske in se po cesti vrnili v Göreme.

okolica vasice Göreme

Drugi dan je sledil izlet s “kombijem po Cappadokiji”. Organizator? Naš turški prijatelj, “lokalni in regionalni šef” Zack. Najprej smo se mimo Nevsehirja odpeljali na ogled stare postojanke ob svilni poti. Večji del postojanke je bil namenjen hlevom za kamele, na sredini notranjega dvorišča je pa stal kamnit stolpič. To je bila sultanova molilnica. Izvedeli smo, da je sultan nikoli ni uporabil, saj nikoli ni prečeval na tej postojanki. Izlet smo nadaljevali z sprehodom po soteski Ihlara valley. Soteska je dolga 16km, obdana s strmimi stenami, po njenem dnu pa teče malo večji potok. Idealno za nedeljski piknik ali sprehod. Domačini vstrajno zatrjujejo, da so v omenjeni soteski snemali tudi James Bonda, vendar se bojim, da so film v resnici snemali kje drugje. Izlet smo zaključili z ogledom podzemnega mesta Derinkuyu. V Cappadokiji so prvi Kristjani za obrambo pred Arabci izkopali več podzemnih mest, eno izmed večjih in turistom dostopnih je Derinkuyu. Mesto sega do globine 85m pod zemljo, sestavljeno je iz osmih nivojev. Zanimivo je tudi iz arhitekturnega stališča, saj je imelo kar kompleksno zasnovo(prezračevalni tuneli, vodnjaki, rezervoarji za vodo, skladišča za smodnik, cerkve, …). Zvečer naju je najin voznik kombija živa in zdrava dostavil pred penzion.

Naslednji dan je sledil polet z balom. V ta namen sva morala vstati malo bolj zgodaj(5h30), saj je vreme le takrat primerno za take aktivnosti. Ljudje iz agencije so naju pred penzionom naložili v star Land Rover Defender(take imajo pri nas prostovoljna gasilska društva) in odpeljali smo se na zbirno mesto. Po opravljenih formalnostih so naju odpeljali na zbirno mesto. V balonu nas je bilo 9 + pilot Abdul. Balonarstvo je v Cappadokiji kar razširjen in donosen posel. Tisti dan je bilo v zraku poleg našega zagotovo še 25 drugih balonov. Samo letenje z balonom je dajalo kar varen občutek zato sva se lahko mirno posvetila ogledovanju okolice. Ogledovala sva si hribčke in dolince kjer sva se nekaj dni nazaj izgubila, Göreme, sosednje vasi, ostale balone v zraku, njive pod nama, …

najin modri balon

ostali balonarji v akciji

Pastir, veliki brat te gleda!

Po uspešnem pristanku sva se odpeljala v Göreme v penzion in razmislila kako naprej. Odločila sva se za obisk par kilometrov oddaljenega mesteca Uçhisar, najbolj interesantnega z goografskega stališča.

hrib nad  Uçhisarjem

Mesto se nahaja ob vznožji hriba, ki velja za najvišjega v Cappadokiji. Po krajšem sprehodu sva se kljub vročini povzpela na vrh. Razgled je bil zares interesanten. Spodnja fotografija je dokaz.

 

Razgled z vrha Uçhisarja

Naslednja postaja je bila 10 km oddaljenja vasi Avanos. Po 15 minutah neuspešnega iskanja avtobusne postaje sva se poslužila nove tehnike iskanja prevoza. Šla sva do glavne ceste za Göreme in čakala ob cesti. Kmalu se je pripeljal avtobus(šolski), ki se je ravno peljal skozi Göreme v Avanos. Čez pol ure sva že bila že na cilju. Avanos je manjše mestece znano predvsem po lončarski obrti. V samem centru mesta tako mrgoli lončarskih delavnic in trgovin s keramiko. Trgovci so seveda zelo prijazni in ustr€žljivi. V vsaki delavnici sva imela tudi individualen prikaz izdelovanja keramičnih izdelkov, ponekod sva dobila tudi čaj in pijačo. Okrepčana s čajem in z nekaj keramičnimi posodami v nahrbtniku sva se odpravila na krajši sprehod po mestecu. Večjih znamenitost nisva našla, ker jih ni. Meni se je zdela zanimiva mestna arhitektura(ozke ulice, stisnjene hiše). Sledilo je iskanje pravega avtobusa za Göreme ter povratek domov. Zvečer sva si skupaj z najinim turškim prijateljem Zackom in njegovo ameriško prijateljico Ann. Prvič sem poskusil novo vrsto kebaba. Šlo je za kebab pečen v glinenih posodah, ki naj bi veljal za specialiteto. Meni se ni zdej nič posebnega.

Tudi predzadnji dan v Cappadokiji sva preživela aktivno. Po zajtrku(ayran + dobrote iz lokalne pekarne) sva se z avtobusom odpravila v mesto Ürgüp. Mesto samo ni veliko(15000 prebivalcev), je pa dobra odskočna deska za sosednje kraje. V našem primeru vasico Mustafapasa. Na avtobusni postaji(velikem parkirišču sredi mesta) sva poiskala avtobus(kombi) in se odpeljala novim izivom naproti. Po 20 minutah vožnje sva prispela na cilj. Vasica Mustafapasa je precej majhna, vendar toliko bolj zanimiva saj v njej ni masovnega turizma. Poznana je bolj po svoji stari arhitekturi ter delavnicah preprog. Sredi najinega sprehoda med hišami sva naletela na domačina, ki naju je povabil na ogled delavnice. Vodič se je celo trudil z vodenjem v slovenščini, ki mu ni najbolj uspevalo. Vprašala sva ga, od kje zna slovensko. Bil je v Rusiji, nekaj časa je tudi živel v Makedoniji. Slovenija pa je nekje vmes. Kljub trudu sva vseeno zaprosila za vodenje v angleščini. Ogled je bil kar zanimiv. Spoznala sva celoten cikel izdelave preprog. Od barvanja volne in svile do tkanja. Najbolj me je presenetilo , da kot rdeče barvilo uporabljajo korenine žajblja. Turki poznajo dve vrsti preprog. Najosnovnejše in cenejše se imenujejo kilimi in so izdelani samo s preletenih niti med vodilnimi osnovnimi nitmi. Zanimivejše so prave preproge, ki so tkane. Te pa so sestavljene iz dveh osnovnih elementov. To so glavnih navpičnih niti , ki držijo vse skupaj ter neskončnega števila tkalskih vozličkov. Glede na ta dva elementa se preproge deljo na tri vrste. Najenostavnejše in najcenejše so ti. “wool on wool” preproge, pri katerih so glavne niti in vozli iz volne. Malo dražje so “wool on cotton” preproge, kjer so glavne niti že bombažne. V kraljevski razred spadajo preproge izdelane v tehniki “silk on silk”. Kvaliteta odvisna samo od cene, meri se meri tudi v številu vozlov na kvadratni centimeter. Tipična gostota je 8×8=64, svilene preproge pa lahko dosegajo gostoto tudi 20×20=400 vozlov na kvadratni centimeter. Po ogledu je seveda sledil obisk trgovine. Kljub temu, da so nama prinesli dva čaja in vse preproge razkazali je bila cena 3500€ za 0.9m2 veliko svileno preprogo malo previsoka za naju. Po vrnitvi v Göreme sva še rezervirala prevoz do letališča in šla spat.

Drugi dan naju je čakal premik v Istanbul. Vstala sva zgodaj, spakirala nahrbtnike in se odpravila na avtubusno postajo od koder smo se s kombijem odpeljali v Kayseri na letališče. Letališče je precej majhno, vendar sva že ob 11:35 z THY letela proti Istanbulu.

[zadnji del pride kmalu]