od Selçuku do Fethiye
Drugi dan sva se odločila za premik v Fethiye. Takoj po zajtrku sva se odpravila na avtubusno postajo ter poiskala primeren avtobus. Po precej dolgi in dolgočasni vožnji sva končno prispela. Na avtobusni postaji v Fethiye sva zasledila zanimivo opozorilno tablo. Na njej je v turškem in angleškem jeziku pisalo: “Dear passengers, please don’t trust to people who offer you help. You can make kind of complains to the terminal directory. Thank you“. Mislim, da dodaten komentar ni potreben. Fethiye so manjše obmorsko mestece, na prvi pogled bi rekel podobno Izoli. Tistim, ki jih zanima ogled Turčije z morske strani Fethiye služi kot odskočna deska za potovanje po morju. Tudi modva nisva bila izjema. Med backpackerji je precej popularno popotovanje z ladjico med krajema Fethiye in Olympos(ladja pristane malo prej, naprej te peljejo s kombijem). Ponavadi to traja tri dni, dve noči. Razdaljo je sicer mogoče prepluti v eni noči, vendar je ponavadi na sporedu tudi nekaj ogledov znamenitosti in precej časa za kopanja v morju. Že po hitrem sprehodu po mestu sva videla, da so ladjice za naslednje tri dni vse zasedeno. V zadnji agenciji nama je ponudil opcijo – “palubni potnik”. Glede na to, da je bila cena znižana in se nama ni dalo čakat tri dni sva punudbo sprejela. Dežja itak ne bo. 
Odpluli smo drugi dan.
od Fethiye do Olymposa
Dan se je začel razmeroma obetavno, po zajtrku je sledil obisk trgovine in nabava stvari za na barko. V trgovini smo dodobra založili z pijačo ter odšli do marine. Barka je bila v precej revnem stanju, vendar je bila kar velika. V celotni ekipi nas je bilo okoli 15(trije od posadke, en Turk z ameriško ljubico, midva, en Irec ter veliko Novo Zelandcev in Avstralcev). Po par urni zamudi smo začeli s plovbo. Že takoj na začetku nam je kapitan povedal, da nas čaka zvečer nevihta ter da bomo Buterfly walley izpustili ter se raje zasidrali nekje naprej. Tako smo skoraj cel dan samo pluli, da smo zvečer res prišli do “varnega” zaliva. Zvečer se je res usulo, lilo je kot iz škafa midva sva spanje na palubi zamenjala za spanje v ladijski kuhinji. Ni bilo dosti boljše, saj je tudi tam strop puščal. Ponoči je sidro nekajkrat popustilo in naši vrli mornarji so imeli kar nekaj dela. Drugi dan vreme ni bilo občutno boljše. Pripluli smo v marino v mestece Kaş, kjer smo tudi prenočili. Čas sva izkoristila na nakup letalskih kart Kayseri – Istanbul, ogled mesta ter obisk internetnega cafeja. Drugi dan je bilo vreme kot se spodobi. Boljše volje smo nadaljevali pot proti otoku Kekova. Otok je predvsem znan po potopljenih(potres) razvalinah starega mesta iz 2. stoletja n.št. V času bizantinskega cesarstva je bilo ponovno obnovljeno, vendar so ga kasneje zaradi arabskih vdorov zapustili. Od leta 1990 je razglašeno kot naravni spomenik, kjer so prepovedane vsakršne aktivnosti. Mi smo se samo z ladjico mimo obale peljali ter si ga ogledali.
otok Kekova in razvaline mesta ob obali
Nasproti otoku leži na celini mestece Kaleköy z prečudovitim gradom iz bizantinskega obdobja. Okolica grada je posejana s sarkofagi Licijcev, ljudstva ki je živelo na omočju od Antalye do Fethiye v stoletjih pred našim štetjem. Imeli so razvito politično ureditev, vključno z ustavo.
vasica Karaköy
Licijski sarkofag z otokom Kekova v ozadju
Pohitrem ogledu mesteca smo se prepeljali do sosednjega zaliva na kopanje ter lenarjenje na ladji. Vožnjo z ladjico smo zaključili v pristanišču v Demrah. Do Olymposa nas je do večera pripeljal avtobus. Olympos je dandanes backpackersko naselje znano predvsem po (dragih) hišicah na drevesih. V času Licijskega obdobja pa je bilo pomembno pristanišče, kasneje pa so ga uporabljali tudi Rimljani. Takoj po prihodu sva si v bližnjem kampu poiskala prenočišče. Na izbiro sva imela navadno kočo, kočo s klimo, kočo s klimo in kopalico, … Odločila sva se za “tree house”, škoda le da jim malo primanjkuje pravih dreves za hiše. Najina je bila zato bolj podobna mostiščarskemu domovanju na kolih, čeprav so verjetno mostiščarji imeli boljše zgrajene hiše. Hiše na drevesih so v Turčiji kar kar oblegana turistična atrakcija zato so cenovno primerljive s poceni hoteli. Zgrajene so zelo površno, vključno s streho. Pred bivanjem v takih hiškah obvezen posvet z meteorologom.
najin grad z razkošnimi vilami v ozadju
Zvečer naju je “lokalni šef”(beri: oče lastnice kampa) peljal do zanimivega območja na sosednjem hribu imenovanega Chimaera. To vulkansko področje je zanimivo predvsem iz geografskega stališča, saj na pobočju pod vrhom iz zemlje izhaja plin metan. Ponoči je še posebej interesantno, saj med skalami gori veliko plamenov. Med temi plinskimi izpusti so speljane potke, zato si lahko vse podrobno ogledaš. Žal moje fotografije niso ravno uspele, zato si poglej stran na Wikipediji. Po prihodu v kamp sva splezala v hišo in šla spat.
One Reply
[...] drugi del [...]